6 DNI NA NOETOVI BARKI 

      17 volčičev, želva U, kača Kaja, Jernej in Eva (naša kuharja) ter Akela smo se po dolgem času, ko so nas džungelske poti vsakega posebej vodile na povsem različne kotičke »volčje domovine« ali celo izven nje, spet veseli zagledali in se odpeljali v Repnje.

      Med ogledom znamenitosti omenjene vasi pa smo naleteli na nenavadnega fanta, ki je sedel ob cesti in se ob branju na kupe časopisov zgražal nad hudobijo, ki vlada v širši džungli. Ne boste verjeli – bil je Noe! No, in tako nas je vzel na svojo barko, pri kateri so imele veliko zraven tudi Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja – hvala za njihovo skrb in ljubezen!!). No, v glavnem, še dobro da nas je Noe vzel na barko, ker smo se imeli tako še isti večer možnost skupaj z njim boriti proti hudobiji. Kar lep del nam jo je uspelo premagati, zato se nas je sklenil Bog vseh skupaj usmiliti (p.s. hvala Bogu, ker je Noe ravno naslednji dan praznoval svoj 964. rojstni dan). Tako so se začele naše priprave na plovbo v času poplave in pogumno ter v skladu z volčjimi zakoni tudi veselo reševanje vseh nastalih zapletov. Našli smo prvotne načrte že nekoliko razpadajoče barke in tako obnovili njeno zunanjost, preko srečanja z arhitektom in pridobivanja različnih elementov smo opremljali notranjost barke, praznovali smo Noetov rojstni dan in ga presenetili z darilom, spoznavali smo različne živali, ki smo jih kasneje spravljali na barko (še posebej zanimivo je bilo, ko smo se odpravili iskat sledi neke gorske živali, ki je Bogu še posebej ljuba – imenuje se češarski kombinezonec) ... Izvedeli smo tudi, da se je neki zoolog, ki je Bogu pomagal pri oblikovanju živalskih leksikonov, želel s celo družino ponoči pritihotapiti na našo barko (vse to mu je zblebetal papagaj), zato smo papagaja hitro spravili na našo stran in s pomočjo dopolnjene starodavne listine z zoološko pisavo zoologu zmedli njegov seznam potrebščin za čas potopa. Živalim smo pripravljali pakete hrane, se tisto popoldne, ko so začele pritekati vse mogoče vode, z le-to zabavali, tekmovali v potapljanju ladjic ... Opazili smo tudi, da smo na barko pozabili spraviti medvedjega samca (Baluja), zato smo mu poslali pismo in rešilni čoln. Izdelovali smo gladinske japanke (z njimi lahko hodiš po vodni gladini) in tako prav s pomočjo njih uspeli priti do določenega odseka vodne gladine, kjer smo z zajeto vodo uspeli pozdraviti bolezen nilskega konja, ki se jo je nalezla naša želva U. Do nas je v steklenici privlavala celo oporoka nekega možaka, ki je najditelju zapustil loto listke, tako da smo se zvečer potili, komu bo uspelo zadeti sedmico ... Zadnji dan pa nas je zbudil Noe z vejico in oreščki, ki mu jih je s prve »flike« kopnega prinesel golobček. Tako smo lahko odložili veslo, s katerim smo v času tabora odrinjali na globoko, ga poleg ostalih stvari darovali pri sv. maši, sami pa še cel dan odkrivali kopno ...

Hvala Bogu, ki nas je še posebej močno zadnji večer pretresal s svojim zagotovilom, kako močno navzoč je med nami ... da je središče naše skupnosti, ki se zaradi vezi njegove ljubezni lahko čuti kot ena velika družina! Na koncu sicer nismo videli mavrice, a Gospod je drugače kazal svojo dobroto, ljubezen in prisotnost ... 
 

Maša Vidmar, Nežna vidra, Akela

Več fotografij pa lahko vidite v galeriji.