Sveti Frančišek je ljubil petje. Pesem je osvobajala duha in spremenila človeški glas, tako pogosto izvir sebičnosti in greha, v instrument slavljenja. Prevzele so ga pesmi francoskih, ki so prihajali v Italijo iz južne Francije. Bernard de Ventadour, Pierre Vidar, Pierol de Auvergne. Vsakokrat ko je eden izmed teh velikih pevcev potoval skozi Assisi, ga je Frančišek še mesece posnemal, zabaval prijatelje in s svojim čudovitim glasom glasom žel njihova priznanja.

Te predstave so ga tako navdušile, da si je nekoč, še pred spreobrnjenjem, dal sešiti trubadurski kostum. Obleka se je elegantno prilegala njegovi vitki postavi. Tisti trenutek, ko je zlezel v svoje dvobarvne hlače, rogljate čevlje in kapucasto tuniko ter zavihtel lutnjo na hrbet, se je prelevil v pravega ministrela. Sedaj je razmišljal, kako je obleka vedno vplivala na njegovo obnašanje. Zavržena delavska obleka, ki jo je prevzel na dan ločitve od očeta, je spremenila celotno njegovo držo; iz pomembnega, domišljavega asiškega trubadurja v ubogega malega nepomembnega pevca.

Njegov glas pa ni ničesar izgubil. Pravzaprav je zvenel še lepše, kajti sedaj se ni trudil narediti dober vtis. Enostavno je prepustil glas radosti, ki je napolnjevala njegovo notranjost in lepoti, ki jo je občudoval okrog sebe. Kadarkoli  je žalost začela stiskati srce, jo je pregnal z radostno in slavilno pesmijo. Ali pa se je spomnil trubadurskih pesmi, ki jim niti ni bilo treba spreminjati besedil, tako popolno so ustrezale Ubožnosti, gospe njegovih sanj. Še posebej mu je bila pri srcu pesem Arnauta  Daniela:

      Nežen je aprilski vzdih,

      preden maj prispe.

      Veselja poln je vsak dih,

      ko prvi list se v dan razpne.

      Naj žalosten bo vsak moj stih,

      ljubezen da od mene gre?

      Nekaj srcu govori:

      kot lutnja v pesem si napet.

      Čemu drugače sanjal bi

      ob rojstvu leta celi svet? 
 

Da, tisočkrat, da! Frančišek si je sebe najraje predstavljal kot lutnjo napeto od zamaknjenosti in očaranosti. Želel se je razpeti v vetru aprilskega popoldneva in dopustiti Svetemu Duhu, da zaigra nanj melodijo, ki bo prevzela celi svet. V svet času si je prizadeval biti napet in uglašen za Jezusove roke, da zaigra na Svoj ubožni in mali instrument, ki le zaradi Gospodove spretnosti popolno in ubrano zazveni. 
 

Bi-Pi