Še tako oblačna duša se ti do dna razjasni, ko na kolesu vihraš po gladki beli cesti, vse dalje in dalje v poznani in nepoznani svet.

Tako blagodejno te veter hladi, ne zapusti te, s teboj potuje, kot da sta za vedno bratsko zavezo sklenila. Iz dalje razsipno sonce žari, igriva modrina vabi, naravnost vanjo drviš, mimogrede poljubljaš  razigrano pisana polja, zresnjene šume, prijazne bele domove po sadovnjakih, neštete kapele in križe, davninska znamenja tolažbe in zaupanja ob poteh, svetlikajoče se cerkve po bregovih, ki te vabijo kot prve stopnice zlate lestve v nebo.

Pa ti pride človek nasproti, mož, žena, dekle, fant, otrok, in ti je drag, brat si mu, na glas ga pozdraviš, in on ti veselo odzravi, kot da se poznata izdavna, ustavi se in se zazre za teboj, kot samo poosebljeno zdravje stoji tam sredi polja, in njemu in tebi je topleje pri srcu. Z novim zaupanjem nadaljujeta vsak svojo pot.

NA RAZPOTJU (Stanko Janežič)