V tvoje roke se izročam, o Bog.
Oblikuj to prst,
kakor lončar oblikuje glino.
Daj ji obliko, potem jo pa stri,
če je taka tvoja volja.
Ukaži, zapovej:
»Kaj hočeš, da storim?«

Hvalijo me in ponižujejo, preganjajo,
ne razumejo me, obrekujejo,
tolažijo me in žalostijo;
povsem nekoristen sem,
zato ti po zgledu tvoje Matere
lahko rečem samo:
»Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Daj mi največjo ljubezen,
ljubezen križa.
Ne ljubezni junaškega križa,
ki bi morda godila mojemu samoljubju.
Daj mi tiste skromne in vdane križe, ki mi zbujajo odpor.
Tiste križe,
ki jih srečujem vsak dan,
v nasprotovanju,
v pozabljenosti,
v neuspehu,
v krivih sodbah in v brezbrižnostih;
ko me drugi zavračajo in prezirajo,
v slabem počutju in bolezni,
v mejah razuma,
v duhovni suši,
v molku srca.
Šele takrat boš vedel, da te ljubim,
Čeprav tega jaz ne bi vedel.
Toda to mi zadostuje. Amen.