SGZ Škofja loka 1

Neka zgodba pripoveduje, kakšno vznemirjenje in veselje je povzročil angelov obisk med pastirji. Med njimi je bil zelo reven pastir, tako reven, da ni imel ničesar. Njegovi prijatelji so se odločili, da bodo na povabilo angelov šli v votlino in vzeli s seboj kakšno darilo. Vsak pastir je pričel z iskanjem primernega darila. Prvi pastir je vzel sir, drugi mleko, spet drugi je našel nekaj volne. Nek mladi pastir se je odločil, da bo novorojenemu Detetu podaril piščal, nek starejši pastir pa je nameraval Jezusu podariti kar enoletno jagnje. Ko so se pastirji pričeli odpravljati na pot, so opazili  da najrevnejši med njimi ne namerava iti v betlehemsko votlino, zato so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili. Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so prinašali svoje preproste darove: sir, volno, kak sadež, jagnje... Marija je zagledala pastirja, ki ni imel ničesar, in povabila ga je naj stopi bliže. Najrevnejši pastir je praznih rok in v veliki zadregi pristopil k Mariji. Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok.
Ta zgodba nam na lep način razkrije največjo skrivnost božiča. Pove nam, kdo je pravi dar te noči in komu je namenjen. Jezus sam je dar, ki ga je prejel ne le revni pastir. On je dar, ki je prišel na svet za vse nas, da bi nas odrešil vezi smrti in nam odprl pot v večnost. Jezus je tisti dar, ki se daje vsem.