Vsi sveti

V teh dneh smo verjetno vsi obiskali kakšno pokopališče, se zaustavili ob kakšnem grobu naših sorodnikov in morda prižgali kakšno svečo. Pred leti sem se zvečer na praznik vseh svetih z veseljem sprehodil po kakšnem pokopališču in občudoval svetlobo mnogih sveč, ki so razsvetljevale grobove. Tudi letos sem ob tem prazniku šel na pokopališče.

V teh dneh smo verjetno vsi obiskali kakšno pokopališče, se zaustavili ob kakšnem grobu naših sorodnikov in morda prižgali kakšno svečo. Pred leti sem se zvečer na praznik vseh svetih z veseljem sprehodil po kakšnem pokopališču in občudoval svetlobo mnogih sveč, ki so razsvetljevale grobove. Tudi letos sem ob tem prazniku šel na pokopališče. Eno pokopališče sem obiskal v večernih urah. Svetloba, ki so jo dajale sveče, je bila tudi tokrat nekaj posebnega, skrivnostnega. A na pokopališče se nisem odpravil, da bi občudoval to svetlobo, ampak zato, da bi se zaustavil ob določenem grobu in na njem nekaj zmolil. Stara mama mi je enkrat rekla, da ni potrebno, da hodim na njen grob, če ob obisku na grobu ne bom nič zmolil. Ta misel me spremlja še danes ob obisku kateregakoli groba.  Pokopališče je kraj, kjer se na poseben način srečujemo s svojimi pokojnimi. To je skrivnosten kraj, saj na njem začutimo, da s smrtjo ni vsega konec. Ko sem na grobu želim tistemu, ki sem ga obiskal, povedati, kaj se dogaja z mano. Pokopališče je torej kraj upanja, da se bomo s pokojnimi zopet srečali. Pokopališče je kraj vere v življenje po smrti. Pokopališče je kraj ljubezni, saj obiščemo tiste, ki smo jih imeli še posebej radi in jim tako pokažemo svojo ljubezen, ki gre preko smrti.  Naj naša srca ne osvetljuje zgolj svetloba sveč, ampak naj nas skozi vse življenje osvetljuje in spremlja to sporočilo vere, upanja in ljubezni.

Objavljeno v Duhovna misel

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.